Prva - Zadnja

Domačija, ki še komaj stoji, ob treh smrekah posajenih zdaj velikih, da enkrat njihov les, telo ob koncu v zemljo pospremi.

Tam, kjer zamera je velika kakor smreka mogoče celo še večja.

Tam kjer prvi ni zmogel bit Prvi.

Tam kjer prvi ni bil več prvi, in drugi ni mogel bit drugi,

Tam kjer živelo se je za enega-dva nazaj.

Tam kjer prva rana se je predala.

Tam kjer prvi odločil se je, da Sebe ne bo živel Tam kjer drugi namestu prvega v Životarjenju Sebe ni Živel.

Tam kjer prvi si vrednosti Sebi ni bil zmožen dati,

Tam kjer vrednost merila se je z lastništnom grunta,

Tam kjer prvi ni moči za Sebe Izbral a v nadmoč hitro se je postavit znal,

Tam kjer se Svoj prostor ni Izbral, kjer Izbris Sebe bil je izbran.

In zgodbe nastalih ran so se nadaljevale.

Tam kjer so bile;

Rane zadane, rane predane,

rane sprejete, rane poistovetene,

rane vžgane, rane nevidne,

rane trplenja, rane sočutja,

rane ljubezni, rane zamere,

rane gnojne, rane krvave,

Rane saj tak pač je, rane nezmožnosti reči ne, …

Na koncu začetka pa je bila Rana samoizdaje.

Tako zadnji postane prvi. Tako prvi postane zadnji. Tako odpade prvi in zadnji, zgodba odpade in bolečina Pogleda se v Dušno žalost prelije.

Kaja

(Photo: all credits to the author unknown)