OB POTOKU

Se vsedem tukaj ob potku misli tečejo z tokom. Zraven se prisede miselj o življenju, ker tako nekako razvija se pogovor.

Vprašam če človek zna Živet, dobim postrani pogled, in me vpraša ali jih vidiš živet?

In Vprašam nazaj ali so Živi?

Ah to pa je vprašanje ali ni? Gledaš in se čudiš a se več ne začudiš. Kaj vidiš?

Vidim ljudi, ki krampajo, se vlečejo po gori ki to ni, ne hodijo saj jih telo ne vzdrži, ali sploh vedo da te gore ni?

Z počenimi pluči, slabo vidni, z možgansko kapjo, s srcem ki kriči, s polno vrečo denarja z zagonom po se vec, s polno-praznimi obljubami, razočaranji, z pretrganimi kitami, z boleznimi, a nekako se zmeraj se vlečejo po ostrih skalah gore, ker nekje nekdo rekel, da na vrh je potrebno it.

Pa vidiš zdaj da sploh gore ni?

Ja, so le okamenela trupla razočaranjih pozabljenih ljudi.

Torej?

Pležejo drug po drugem. A se sploh vprašajo kje so? Kje ležijo? Zakaj pležejo? Zakaj bežijo? Zakaj se ne ustavijo? Obrnejo v dolino?

Kaj bi rekla da se vprašajo?

Ne, še zmeraj pležejo, vse dokler ne okamenijo, vse dokler njihovo telo ni polno ostrih robov vse dokler ne pozabijo, takrat obležijo.

A vedo, da če potovali bi po Gorah Svetov, da Modrost prinesli bi nazaj s seboj?

Kaj misliš?

A ni zanimivo? Malo pa je. Tukaj sediš na klopci ob potoku, nimaš želje po osvajanju vrhov a imaš željo po Življenju. To je Tvoje.

Pa vprašamo takole, so Življenja Trenutki kot ta, kjer tukaj posediš in miselj z nami s seboj deliš, kjer sončni zahod za tabo zahaja pred tabo netopir se nahaja, kjer barve se zlijejo v temno noč in na nebu zasveti se Zvezdnato Nebo?

Kaja